Razvoj sveta ne pozna počitka. Na prizorišče izmenično, ločeno in povezano vstopajo nove/stare sile, z novimi idejami in trmastimi tradicijami, ki ne prinašajo konca zgodovine, vsaj ne takšnega, kot si ga je z nemajhno mero pretencioznosti še včeraj predstavljal skrajni Zahod. Združene države Amerike in kolonialni pol Evrope, kot da bi bil ljubosumen na dogajanje. ZDA se kot tiste, ki največ izgubljajo, odzivajo z ekstremnim izolacionizmom. Neuspešno, a zato nič manj kruto in arogantno se borijo za obstoj svoje prevlade in zdi se, da tako samo še pospešujejo svoj zaton in mečejo dolgo senco na svoje pretekle ideale in dosežke. Celoten, tako imenovani kolektivni Zahod, se čuti ogrožen in izgublja tla pod nogami.
Dve izmed velikih in močnih civilizacij, Ruska in Kitajska, ki imata obe izkušnjo komunistične revolucije, po številnih primerih zavračanja in izkoriščanja s strani Zahoda, stopata vsaka po svoji poti družbenega razvoja, nočeta se več podrejati njegovemu diktatu in ideologiji, ki jo tudi glede na svojo zgodovinsko izkušnjo in duhovno tradicijo ocenjujeta kot neprimerno in dekadentno. Zagovarjata suverenost in gradita nove gospodarske povezave, ki vsaj po načelih, zapisanih v ustanovnih listinah in izjavah najvišjih predstavnikov niso izključujoče do nikogar, niti do Zahoda. V redkih poročilih, ki sploh še pridejo do nas, lahko tudi vidimo, da se Vzhod in globalni Jug tudi v primeru notranje komunikacije redno sklicujeta na Ustanovno listino Združenih narodov. Ta se še vedno sprejema in upošteva kot dosežek človeškega duha in temelj, na katerem je mogoče dogovarjanje, ne samo med narodi, ampak tudi med različnimi kulturami in civilizacijami. To vzbuja upanje, ki ga je treba preverjati, kajti, kot rečeno, priča smo hitremu koncu obdobja, ko je skrajni Zahod s sklicevanjem na svojo moralno in družbeno superiornost in v skladu s svojimi bolj ali manj odkritimi kolonialnimi interesi, z manipulacijo, delitvami, in če ni šlo drugače, z nasiljem in vojaško silo globalno uveljavljal svoj red in mir. Zdaj ko se dogaja to, kar je bilo pričakovano, namreč da ga v gospodarskem, tehnološkem in družbenem razvoju dohitevajo in prehitevajo druge in drugačne kulture in mu to vse težje uspeva, postaja vedno bolj jasno, da, v kolikor ni sam dojet kot nosilec vrednost in njen izvrševalec, ni pripravljen sprejeti novih pogojev za sobivanje in sodelovanje, temveč razvoj dogodkov razglaša kot njemu sovražen.
Najbolj ogrožene se, kot vidimo in smo že omenili, čutijo Združene države Amerike, za katere je že nekaj časa značilno neizmerno bogatenje izredno majhnega odstotka družbe, ki jo v skladu s svojimi interesi tudi vse bolj prevzema v vodenje in upravljanje. Nove tehnologije so omogočile nove načine prodaje in potrošnje, kar je pripeljalo do tako imenovanega novega fevdalizma. Gre za prakso, ki je kljub obdobju dolgoletne nadvlade in ekskluzivnega položaja ameriške valute v svetu preostanku države in večini prebivalstva nakopala ogromen gospodarski dolg in revščino. Z razvojem novih neodvisnih trgov, uvajanjem vzporednih sistemov menjave in degradacijo dolarja lahko ZDA doleti popoln finančni kolaps, ki mu lahko sledijo resni družbeni nemiri. Posledica te skrajne ogroženosti je, da se sedaj domala vsak teden vrstijo vojaške grožnje posameznim državam in izvršujejo nasilne intervencije, sankcije in gospodarske blokade, ki poskušajo z vedno bolj agresivnimi sredstvi preprečiti razvoj in razmah novega multilaterizma oziroma, kot se vedno bolj poudarja, multipolarnega sveta. Ko se opirajo le še na moč orožja in gospodarskega izsiljevanja, ne le ZDA, temveč celoten Zahod, ki temu asistira, sistematično kršijo svoja lastna načela, padajo v dvoličnost in si s tem še bolj spodkopavajo kredibilnost v svetu. Epsteinovi dosjeji med drugim razkrivajo tajna dogovarjanja o prenosu moči od Organizacije združenih narodov na elitna omrežja Zahoda. V njih lahko na primer zasledimo, kaj nekdanji norveški zunanji minister Børge Brende, sedanji predsednik in izvršni direktor Svetovnega gospodarskega foruma, odgovori na pismo Jeffreyja Epsteina iz leta 2018, v katerem ta trdi, da bi Davos lahko nadomestil OZN: »Točno tako, potrebujemo novo globalno arhitekturo.« Davos se je razvil in do danes ohranil kot koncept, ki v samem jedru Evrope krši tako opevana načela demokratične transparentnosti in uradnim osebam na najvišjih javnih položajih omogoča srečevanja in dogovarjanja brez uradnih protokolov, prič in zapisnikov. Priče smo bili, kako je njegov organizator, Svetovni gospodarski forum, širil idejo o globalni vladi in včasih se zdi, kot da komisija EU uresničuje njen pomanjšani, na Evropo omejeni model, v katerem so se države, kljub deklariranemu načelu subsidiarnosti, z izgovorom boljše organiziranosti in večje moči, prisiljene odrekati svoji suverenosti in delovati v nasprotju z interesi svojih prebivalcev. Vidimo lahko tudi, kako iniciative arogantnih, kot je Trumpov Odbor za mir, od znotraj spodkopavajo delo in načela OZN. Organizacija, ki je zrasla na pogorišču največje vojne prejšnjega stoletja, je zaradi vsega omenjenega na veliki preizkušnji. Ustanovljena je bila s sprejetjem Mednarodne listine o človekovih pravicah, temeljnega kamna sodobne mednarodne skupnosti. Nastala je z upanjem, da bo lahko ponudila stalen okvir mirnega dogovarjanja in usklajevanja med kulturami, državami in narodi. Treba je poudariti, da ne gre za prijateljski klub zaveznikov, ampak za družino narodov in kultur z vsemi svojimi nasprotji, razlikami in posebnostmi. Bistvo je ravno v povezanosti vseh. Izhodišče in cilj je zaščita šibkejših ter preventivni mir na podlagi spoštovanja in razumevanja. Gre za zavestno spoznanje dragocenosti človeštva in planeta kot celote. V 70. letih je OZN dala glas mnogim novim državam, ki so se vsaj formalno osvobodile kolonializma. Kljub temu je vse do danes kot pomemben del protokola sprejemanja odločitev ostala v veljavi pravica veta, ki omogoča izbrani peščici največjih držav, da blokirajo učinkovitost njenega delovanja in mirovnega posredovanja tudi v primerih, ko glede nujnosti tega soglaša praktično ves svet. Sedaj, na prvi četrtini 21. stoletja, ko se dogajajo omenjeni tektonski premiki v ravnovesju sil in je svet v veliki nevarnosti, da se velika vojna ponovi v še strašnejši obliki, doživljamo, da organizacija sama ne zmore več odigrati preventivne vloge, jo ustaviti ali preprečiti. Za nas, ki smo se med zadnjimi in polni zaupanja priklonili obljubam Zahoda, je neprijetno doživljati in gledati, kako stran, ki smo se ji z dobršno mero naivnosti, ne le ideološko, pač pa, na primer s članstvom v Natu, tudi formalno zavezali, ruši ključni steber svetovnega reda. Razkrivajo se številni interesi, ki so bili prej prikriti. Priče smo grožnjam Združenih držav Amerike, da bodo prenehale financirati OZN, ali pa licemernim obsodbam njene nesposobnosti, da bi reševala konflikte, kakršne je izrekel ameriški sekretar Marco Rubio na zadnji münchenski varnostni konferenci. Ni čudno, da v teh razmerah države preostanka sveta že dalj časa iščejo alternativne oblike povezovanja in dogovarjanja, ki pa, kot smo na kratko omenili, niso nujno v ostrem ali izključujočem nasprotju z idejo ZN.
In Slovenija?
V svojih nacionalnih strategijah se Slovenija zavzema za učinkovit multilaterizem, v središču katerega naj bi bila ravno OZN. A kot je značilno za prelomne čase, se zdi, da smo se, kot že večkrat v zgodovini, spet znašli ujeti v podrejene odnose z institucijami, ki niso več sposobne opravljati svoje vloge oziroma katerih prakse se naglo odmikajo od načel, zaradi katerih smo se jim v dobri veri pridružili. Vračamo se k tistemu, za kar smo upali, da je Evropa prerasla in česar del smo bili običajno kot žrtev. V prepoznavanju tega in v prizadevanju, da bi se to od znotraj spremenilo, smo pasivni. In vedno bolj tudi navznoter razdeljeni in brez vizije. Kot da smo tudi mi kot narod izčrpali svoje cilje. Ko smo pred kratkim na predstavnike vlade oziroma države naslovili kritična vprašanja glede naše zunanje diplomacije, smo dobili le splošen odgovor, da Slovenija vzdržuje široko politiko povezovanja z vsem svetom. V dokaz so bila našteta vključevanja in sodelovanja v organizacijah, kot so Nato, EU in OZN, omenjena pa ni bila niti ena od zdaj že nekaj časa delujočih in v svetovnem merilu pomembnih političnih, medkulturno-solidarnih in razvojno gospodarskih pobud (BRICS, SCO, Haaška skupina, koalicija Združeni za mir …) Glede na miselno-ideološki preobrat, ki se nam je zgodil z razpadom Jugoslavije, logično ni bil omenjen niti svet, katerega del smo ne le že bili, ampak smo ga nekoč pomagali ustvarjati na podlagi občutka za pravičnost. Tudi ta svet se hitro razvija in danes prispeva k prebujajočemu se duhu sedanjega časa. Zgodnja načela neuvrščenih o dopuščanju različnih poti razvoja, spoštovanju suverenosti posameznih držav, pravici do samoodločbe narodov in miroljubni koeksistenci so danes dosledno vtkana v zasnove novih, hitro razvijajočih se in zlasti gospodarsko že danes najmočnejših multilateralnih povezav. Preden nas v svoj vrtinec v celoti potegne logika materializma in vojno hujskanje k prisvajanju tujega, je dobro, da se spomnimo, zakaj in kje smo že bili, v kakšnih pasteh in skrajno težavnih okoliščinah smo se v zgodovini že znašli in kaj smo kot narod posameznikov – z notranjim občutkom za solidarnost na področju gospodarstva, za enakost na področju pravic ter prava in za svobodo na področju duha in kulture – vendar že dosegli na področju razvoja človeka, narodov in sveta.
Ira Zorko
Ljubljana, 9. april 2026
